pasivna hiša

Pasivna hiša je trenutno najoptimalnejša energijsko varčna hiša – letna poraba energije za ogrevanje ne presega 15 kWh/(m2) , kar ustreza letni porabi ≈ 1,5 l kurilnega olja, ≈ 1,6 l zemeljskega plina ali ≈ 2,4 l utekočinjenega naftnega plina na kvadratni meter ogrevane površine – kar 80 % manj kot pri zgradbah, grajenih po trenutno veljavnih predpisih. Zgradba ne potrebuje konvencionalnega ogrevalnega sistema (peč, radiatorji…). Potrebno toploto v prostorih zagotavlja ogret zrak, ki ga dovaja prezračevalna naprava.

Koncept pasivne hiše je razvil dr. Wolfgang Feist, ki je v Darmstadtu v bližini Frankfurta leta 1991 postavil pilotni objekt. Ta prototip se je tako izkazal, da je nastal standard pasivnih hiš, ki se na trgu pojavljajo od leta 1998. V tem času je v Nemčiji, Avstriji in Švici nastalo že več kot 10.000 pasivnih hiš, ki svojo kvaliteto izkazujejo s certifikatom. Pasivne hiše so stanovanjske enodružinske in večstanovanjske zgradbe, poslovne zgradbe, šole, športne hale, otroški vrtci, cerkve in proizvodne zgradbe. Standard pasivne hiš ne omejuje vsebine objektov pa tudi ne velikosti. Obstajajo majhne počitniške hiše, največji poslovni objekt na svetu ima več kot 7.000 m2 ogrevanih površin. Pasivne hiše lahko stojijo ob morju ali pa visoko v planinah. Omejitev s strani uporabe ni.

 

Pri načrtovanju in gradnji pasivnega stanovanjskega objekta moramo nujno upoštevati predpisane konstrukcijske sestave, elemente, naprave in kriterije:


OBLIKA ZGRADBE

Za arhitekturo pasivnih hiš je značilna enostavna in kompaktna oblika stavbe. Stranske prostore z manjšimi okni orientiramo proti severu, velike steklene površine, namenjene bivanju in spanju, pa proti jugu, jugovzhodu ali jugozahodu.


ORIENTACIJA

Pasivna hiša temelji na maksimalnem pasivnem izkoristku sončne energije. Najugodnejše je, če jo umestimo na južno orientirano zemljišče. Pozorni moramo biti tudi na zadostni odmik od ostalih objektov ali iglavcev.


ZUNANJI OVOJ

Zgradbe v večini največ toplote izgubljajo skozi zunanji ovoj, zato mora biti pasivna hiša optimalno toplotno izolirana. Z uporabo pravih izolativnih materialov z lahkoto dosežemo odlično izolativnost zunanjega ovoja. To ne pomeni le zmanjšanje toplotnih izgub, temveč tudi pozimi višje in poleti nižje površinske temperature zunanjih sten na notranji strani, kar še izboljša ugodje bivanja.


ZRAKOTESNOST

Eden ključnih pogojev, da dosežemo kriterije pasivne hiše, je zrakotesen zunanji ovoj stavbe. Nekontrolirano prezračevanje preko netesnih mest v ovoju zgradbe (npr. špranje, fuge ipd.) največkrat ne zagotavlja kakovostne bivalne klime in povzroča toplotne izgube.


OKNA IN VRATA

Pri izbiri stavbnega pohištva moramo izbrati takšno z nizko toplotno prehodnostjo oken in vrat ter visokim faktorjem prepustnosti celotnega sončnega sevanja. Pomembna je tudi zaščita pred poletnim pregrevanjem (senčila na oknih, previsi zgornje etaže, nočno zračenje ipd.)


PREZRAČEVANJE – REKUPERACIJA

Obvezen element pasivne hiše je vgrajen sistem kontroliranega prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka, t.i. rekuperacija. Deluje tako, da topel odpadni zrak odda toploto hladnemu svežemu zraku, kar dodatno zmanjša toplotne izgube zaradi prezračevanja. Sistem vključuje tudi filtriranje zraka, zato zagotavlja zdravo bivalno okolje, še posebej primerno za alergike.


OGREVANJE

Pasivna hiša ne potrebuje dodatnega ogrevanja. Za primerno temperaturo v bivalnih prostorih poskrbimo s toplozračnim ogrevanjem, ki izhaja iz sistema rekuperacije. Hladen zrak, ki se s prezračevalno napravo dovaja v bivalne prostore, se segreva in kroži med prostori. Vgrajena kompaktna prezračevalna naprava hkrati zagotavlja tudi ogrevanje sanitarne vode.


KONSTRUIRANJE BREZ TOPLOTNIH MOSTOV

Ovoj zgradbe ni sestavljen samo iz pravilnih elementov, kot so ravne stene in streha. Mnogo več je na ovoju robov, vogalov, stikov in prebojev. Na teh mestih so toplotne izgube večje kot na idealnih mestih. Mesto, kjer toplota »hitreje« odteka kot na drugih mestih zgradbe, se imenuje toplotni most. Pri korektni izvedbi detajlov lahko skoraj vse toplotne mostove na zgradbi odpravimo ali vsaj omilimo njihov učinek. Za zgradbe, ki imajo toplotno izolacijo v standardu pasivne hiše (25–40 cm toplotne izolacije na stenah, 30–40 cm toplotne izolacije na strehi, troslojna toplotnoizolacijska zasteklitev), pomeni tudi samo eden nezmanjšan toplotni most bistveno motnjo skupnega koncepta. Brez zmanjševanja toplotnih mostov bi bila toplotna izolacija v takem obsegu dejansko nesmiselna. Da se odpravi toplotne mostove, je potrebno že v fazi načrtovanji z detajli preveriti vsa kritična mesta. Najpogosteje so to: priključek podstavka zgradbe proti neogrevani kleti oz. temelju, balkonske plošče, statično pogojeni preboji toplotne izolacije v steni, priključek stene na streho, atika, vgradnja oken in vrat v stensko konstrukcijo itd. Problematike reševanja toplotnih mostov se je treba lotiti kompleksno. Obstajajo učinkoviti računalniški programi, s pomočjo katerih strokovnjak gradbene fizike ugotovi šibka mesta v konstrukciji oz. prisotnost večjih ali manjših toplotnih mostov in pomaga pri načrtovanju njihove optimizacije. Tako kot načrtovanje je pomembna tudi skrbna izvedba.